Cirila Šmid s.p. Izdelava dražgoških kruhkov

"Ta mal kruhk, lošk kruhk, meden kruhk" vse to so izrazi za medeno pecivo, imenovan "mali kruhek". Narejeno je iz ržene ali bele moke, medu, popra, cimeta, nageljnovih žbic in pepelike.

Mali kruhek so ljudje pekli predvsem ob cerkvenih praznikih, tako ob Sv. Miklavžu, Božiču, Novem letu, Sv. Treh kraljih, pa tudi ob semanjih dneh, raznih žegnanjih in godovih. Primeren je bil kot svatovsko darilo, kot dar na žegnanjih pa tudi po domovih. Tako so ga ob cerkvenih praznikih ženske s košarami in koši ponujale po Poljanski dolini in še južneje do Polhovega Gradca, po Selški dolini pa do Martinj Vrha in Davče in tudi v Kropi, Radovljici ter na Bledu.

Danes predstavlja mali kruhek turistični spominek, praznično darilo, vse bolj pa tudi poslovno darilo.

Med različnimi vrstami ornamentiranih in figuralnih medenjakov so dražgoški kruhki nekaj posebnega zaradi ročno oblikovanega okrasja. Nekateri strokovnjaki menijo, da se je figuralno in ornamentirano medeno pecivo širilo na podeželje in v mesta pod vplivom nekaterih samostanov.

Tako so denimo ljubljanske uršulinke še do druge svetovne vojne oblikovale in pekle medene "poprovce". Mestne in trške medičarske delavnice so izdelovale medenjake zlasti z vtiskovanjem medenega testa v lesene rezljane kalupe, ročno oblikovanje pa se je razširilo predvsem v Dražgošah in okolici na loškem ozemlju.

Najstarejši obliki sta okrašeno srce in "krajček" ornamentiran medenjak v obliki polmeseca, s katerim so se fantje in dekleta obdarovali na Svete tri kralje. Ta dan je nekdaj veljal za praznik samskih deklet, trije kralji pa naj bi bili uspešni posredniki pri sklepanju zakonskih zvez.